ena izmed mojih pesmic, ki jih občasno pišem: Sanje Stopam po svetu, vidim otroke, lačne ljubezni in dobrote. Sprašujem se, zakaj tako? Zakaj nismo srečni vsi, zakaj je življenje grenko. Od kod toliko krivice, od kod toliko samote, zakaj vsi ljudje ne dobijo pravice. Včasih vidim, vidim kako so ...

Ali je to zares tragedija? Ko razmišljam, kaj v resnici smo ljudje, pomislim na talisman. Ko izrečeš čarobno besedo, zažari. In s tebe privrejo vsa čustva, ki jih vlivamo na papir. Je to res komedija? Toda naslednji trenutek ugotovim, da v zraku lebdi mnogo čustev, ki so nam draga, ali zavržemo, ne...

vsi ljudje nekam hitijo in nihče zares ne pomisli kaj potrebuje. Ne denar in materialne dobrine, temveč mir, in ljubezen. VSAJ ENKRAT POMISLIMO NASE IN NA TO ČESAR SMO POTREBNI. Pomisli na ljubezen, pomislikaj si ti res želiš in ko boš to storil bo srečen človek. Ne vem če natem svetu še obstajajo ...