O, ko vas nebi bilo, sladke ljubezenske SANJE, da mi TRPLJENJE ublažijo, resnično, nebi mogel, niti trenutka, živeti več v tem pustem KRAJU.

Človek , pazi, da ne greš MAJHEN izpod zvezd. Pusti, naj te celega obide, blaga svetloba zvezd. Da ne boš za ničemer žaloval, ko se boš, z zadnjimi pogledi, poslavljal od zvezd. Na svojem koncu, namesto v prah, preidi ves v zvezde !

(na dnevnik od \"annamaria\"). Razvajeni fantje (in tudi dekleta ! !) so vsi po vrsti egocentrični, neprilagodljivi in nesposobni, da bi svoje potrebe uskladili z interesi okolice. Zato nikakor niso sposobni za zakon, ne morejo se prilagoditi partnerju in mu v nobenem primeru ne morejo ustreči. Ne...

Neomikanim ljudem (ogromna večina) je življenjski ideal uživanje. Izobraženi, podjetni ljudje se odločajo za čast (to je baje smoter življenja v službi skupnosti).Toda zdi se, da je to nekaj zunanjega, ker je čast bolj v ljudeh, ki jo nam izkazujejo. Tisto najvišje bi pač moralo biti v nas vsajeno, ...

To je enakost in podobnost in sicer podobnost v VRLINI. Naklonjenost je začetek prijateljstva, enako kot je užitek, začetek ljubezni (užitek ki ga čutimo ob pogledu na neko osebo.) Problem je prostorska razdalja, ki ne ohromi prihjateljstva nasploh, ampak le prijateljsko dejavnost.Če pa odsotnost tr...

Ali se morda utrudi? Nobene človeške dejavnosti ni mogoče izvajati brez prestanka. Zato tudi uživanje ne more biti neprekinjeno, kajti uživanje spremlja dejavnost. Nekaj nas razveseljuje, dokler je novo, pozneje pa nas - ravno iz tega razloga - ne more več tako močno razveseljevati, kajti spočetka ...

Kdor je popolnoma srečen, tako da sam sebi zadošča - temu ni treba prijateljev.Tak človek že ima vse kar je dobro; prijatelj mu lahko (kot npr.drugi jaz) nudi le tisto, kar sam ne premore.Nepojmljivo pa je , da bi srečneš imel vse dobrine tega sveta, nebi pa mu bili dani prijatelji (oni so najvišje ...

ne vtisni si jo v srce, ker srce dostikrat ne ve, kaj usta v hipu govore.

Sanje, zanos, občutki in ljubezen, ki se rojeva v zori dneva, kot z roko usode ugaša se v zatonu sonca. Težko je verovati v srečo, ona vedno izgine, kot oblak na obzorju življenja, nošen vetrom zle usode... Življenje, nemirni ocean, a ljubezen, orehova lupina, ki tava na valovih v naročje usode. Da ...

Sanjao sam, kako tiho dolaziš u moj grad. Bila si divna, sa crvenim cvijetom u ruci. Ja sam odjednom postao zaprepaščen i srečan. Sanjao sam, kako smo srečni, kako putujemo kraj obale plavog mora. Al ! Opet nešto crveno. Ah ! Mi smo tu, zajedno, samo u snu.